O FlowSaga

Zakaj sem naredil FlowSaga

Ko sem prvič uporabil tujo razširitev za Flow, sem deset celih minut strmel vanjo. Nisem je razumel. Ne zato, ker bi bila grda. Res nisem mogel ugotoviti, kaj počne — nisem prepoznal imen gumbov, vrstni red ni imel smisla, in ko sem kaj kliknil, nisem vedel, kaj se je zgodilo.

Stisnil sem zobe in jo enkrat predelal do konca. Rešila se ni niti ena težava. Vedel sem, kaj hočem. Podobo sem imel točno v glavi. Le spraviti je nisem mogel ven.

Sedel sem pred tistim zaslonom in v prsih je rasla frustracija. Ne jeza na orodje — jeza nase. Začel sem v upanju, da me bo orodje v tem izboljšalo. Končal sem z občutkom, da sem neumen.

Pozneje sem nekaj spoznal. Ni bila moja krivda.

Preden postaneš v nečem dober, so pred teboj vrata. Znati jih moraš prebrati in jih želeti uporabljati, še preden se začne kakršno koli vadenje.

Če so vrata postavljena previsoko, ni pomembno, kako nadarjen si. Ostaneš zunaj. Moja angleščina je slaba. Tista razširitev je bila samo v angleščini, ki ni moj jezik, in vmesnik je bil zapleten; nisem je mogel brati. Zato sem se odločil narediti svojo. Takšno, ki jo lahko berem jaz in jo lahko berete tudi vi. FlowSaga sem naredil zaradi tistega dne.

Od kod ime: Saga, boginja zgodb

V nordijski mitologiji je kraj, imenovan Sökkvabekkr — »potopljeni potok«. Skozenj tečejo hladni valovi in se nikoli ne ustavijo. Odin hodi tja vsak dan.

Tam ga čaka ženska. Dva zlata pokala. Pijeta. Pogovarjata se. Vsak dan, niti enkrat ne izpustita. Kaj je rekla? Nihče ni zapisal.

Veliko pozneje je nekdo nordijske bogove zapisal v knjigo. V njej je seznam boginj — šestnajst. Prva je Odinova žena. Druga je ona: Sága. Knjiga je o njej ohranila en sam stavek: živi v Sökkvabekkr, in to je velik kraj.

Učenjaki se še danes prepirajo, kaj pomeni njeno ime. Eni pravijo videti. Drugi pravijo zgodba. Govorila je vsak dan. Ohranil se ni niti en njen stavek.

Zamisel, ki ni bila nikoli uresničena, nikoli zapisana, je, kot da je nikoli ne bi bilo.

Saga v stari nordijščini pomeni »zgodba«. Flow je Google Flow, kjer delate svoje videe, in tudi potok, ob katerem živi Saga. Naš znak je dolga ladja kot v mitih: dvignite jadro in veter je na vaši strani; ko ga ne potrebujete, se zloži v žep kot kos blaga. S na jadru je Saga.

Sto trinajst telet

Ob treh popoldne, pa tema kot v rogu. To je Islandija pred tisoč leti. Ni kralja. Ni palače. Ni mesta. Le ogenj in ljudje okoli njega. Nekdo začne pripovedovati: krvno maščevanje med rodbinami, pravda, umor.

V tistem stoletju se je zgodba, povedana enkrat, izgubila. Povej jo znova naslednjo zimo in podrobnosti zdrsnejo; čez eno generacijo pripovedovalec umre, zgodba pa je pokopana z njim.

Islandci se s tem niso sprijaznili. Odločili so se, da jo zapišejo. A papirja ni bilo. Pisati je pomenilo zaklati tele: odreti kožo, jo strgati, dokler ne postane tanka, in jo posušiti. Ena koža, prepognjena na pol, je dala le dva lista. Največji rokopis srednjeveške Islandije je Flateyjarbók: dvesto petindvajset listov — sto trinajst telet.

In na tem otoku krava molznica ni bogastvo. Od nje je odvisno, ali bodo tvoji otroci preživeli zimo. Drugod po Evropi se je v tistih stoletjih tako drago pisanje porabljalo za latinščino: za Biblije, svetnike in kraljevske kronike. Islandci so ga porabili za lastne besede, lastne ljudi, lastne zgodbe.

Ne le zato, da bi zgodba obstajala. Da bi resnično živela.

Ne udarite

Trinajsto stoletje. Islandec po imenu Snorri Sturluson opazi nekaj strašljivega: mladi pesniki ne znajo več brati starih pesmi. Umetnost, ki so jo stoletja predajali iz roda v rod, se bo kmalu zlomila v rokah njegove generacije.

Lahko bi samo vzdihnil. Večina ljudi tako stori. Tega ni storil. Sedel je in napisal knjigo. Ne poezije. Priročnik: kaj pomeni ta beseda, od kod izvira ta podoba, kako jo uporabiti. Za tiste, ki so še vedno želeli pisati, a niso znali brati.

Tisto, kar je zgradil, so bila vrata. In jih je znižal.

Leto 1241. Triindvajsetega septembra. Noč. Ljudje vdrejo v njegovo hišo. Njegove zadnje besede, samo tri: Eigi skal höggva. Ne udarite.

Ne preživi. Knjiga preživi. Skoraj vse, kar svet ve o nordijski mitologiji, izvira iz te knjige. Tudi seznam boginj. Tudi tista ena vrstica o Sagi.

Kaj počne FlowSaga

Zdaj ste na vrsti vi. Narediti zgodbo ne stane več teleta. Natipkajte nekaj vrstic in prikaže se gibljiva podoba.

Toda težko nikoli ni bilo tipkanje. Težko je imeti dobro zamisel in ne najti načina, kako jo izostriti ali narediti naslednji korak. In ko končno naredite videe, odprete mapo »Prenosi« in imena datotek so nerazumljiva zmeda — ne veste, kateri je kateri.

FlowSaga zniža vrata, nato pa sam opravi delo vezave.

Najvišja vrata so jezik. Ne zapleten vmesnik. Orodje preprosto nima vaših besed. FlowSaga govori 91 jezikov vmesnika. Pred tisoč leti je Evropa pisanje pridržala za latinščino; Islandci so za zapis svojih zgodb uporabili besede, ki so jih zares govorili. Mi smo na strani Islandcev.

Druga vrata so čas. Trideset sekund, to je merilo, ki se ga držim: odprite ga in v tridesetih sekundah bi morali vedeti, kako začeti. Nato se na desetine zamisli naenkrat izdeluje ena za drugo, vsaka lepo shranjena v mapo, ki ste jo izbrali, z naslovom, ki ste ji ga dali. Ta mapa počasi postane vaša lastna knjiga.